POVOHAJ ROŽICO

Ljudje v današnjem času preveč hitimo. Preveč razmišljamo. Preveč analiziramo. Preveč živimo v preteklosti ali prihodnosti. In premalo živimo za sedanji trenutek.

Vendar zakaj je tako. Ker smo tako navajeni. Ker smo bolj osredotočeni na svoj razmišljujoči vidik uma kot na svoje srce, svojo intuicijo. Zato ves čas nekaj premišljujemo, nekaj premlevamo namesto da bi čutili. Da bi čutili svoje telo, da bi zaznavali svoje občutke. Pa bi bilo dobro, da bi to večkrat naredili. Dobro bi bilo celo to, da bi večino časa živeli tukaj in sedaj. Da bi bili prisotni v danem trenutku, ne pa da smo z mislimi vedno nekje drugje.

Večkrat bi se morali v vsem tem vrvežu, ki se dogaja okoli nas, ustaviti. Morali bi se ustaviti in opazovati naravo – cvetlice, drevesa, nebo, oblake, sončni zahod. In ne samo opazovati jo. Še bolje bi bilo, da bi jo tudi začutili. Da bi povohali cvetlico, da bi objeli drevo, da bi prisluhnili ptičjemu petju …

Kajti mi smo del narave in narava je del nas. Mi pa se dostikrat počutimo tako odtujeni od nje. Priznam, tudi sama lahko še veliko naredim, da bi se ji bolj približala, da bi bila bolj eno z njo. A ni še prepozno. Še vedno lahko to naredim. Tako kot lahko naredimo to vsi. Vsi se lahko odločimo in zaživimo bolj povezani z naravo in s samim seboj. Namreč bolj kot smo v stiku s samim seboj, bolj smo srečni. Bolj smo radostni. Izpolnjeni. Tega pa si vsi želimo, kajne 😉

POT V RIM

Pred dobrim mesecem sva se z zdaj že bivšo sodelavko pogovarjali vse sorte. Ko sva se poslavljali, mi je rekla: »Pa srečno pot v Rim ti želim.« Nekoliko presenečeno sem jo pogledala, saj nisem vedela, kaj mi je hotela s tem povedati. Niti malo nisem oklevala, ampak sem jo takoj vprašala, kaj to pomeni. Razložila mi je, da mi želi uspešen porod. Tudi ona se je nekoliko začudila, da te fraze ne poznam, a se nisem prav nič sekirala zaradi tega, saj mi ni problem vprašati kogarkoli, če česa kdaj ne vem ali ne razumem.

Ob tem sem nehote pomislila, če je vsem tako preprosto drugim zastavljati vprašanja, kadar česa ne vedo. Sama pri sebi sem ugibala, da najbrž ne, saj veliko ljudi skrbi, kakšni bodo »izpadli« v očeh drugih. Ali jih bodo drugi gledali postrani, se jim posmehovali ali jih celo zavrnili, če bodo rekli kaj neumestnega ali pa njihovem mnenju kaj »neumnega«.

Ja, za to, da bi drugim ugajali in da bi jih drugi sprejemali, se marsikdo ne upa povedati ali vprašati tega, kar ima v mislih. Raje govorijo tisto, kar naj bi bilo za sogovornika bolj sprejemljivo, kot da bi izražali svojo resnico. Kot da bi govorili tisto, kar res čutijo in mislijo. Vse to zato, ker jih je strah, kaj si bodo drugi mislili o njih, za kakšne jih bodo imeli in da jih take, kakršni so, ne bi sprejemali.

Ljudje smo socialna bitja in zato brez družbe drugih ne bi preživeli. Zato so nekateri v imenu ljubezni in sprejemanja s strani drugih pripravljeni storiti marsikaj. Pojavlja pa se vprašanje, do katere mere je to zdravo početi in kako koristno je to za posameznika. Je res vredno, da se pretvarjamo, da smo drugačni, kot smo v resnici, samo zato, da nas bi imeli drugi radi, da nas bi sprejemali ter nam namenjali svoj čas in pozornost. Je res vredno izgubiti svoj pravi jaz zaradi drugih. Po mojem mnenju zagotovo ne.

OSREDOTOČENOST

Pred nekaj tedni sem se kopala na plaži v enem izmed slovenskih primorskih mest. Res sem uživala. Možgane sem imela »na off«, brala sem knjige, plavala, se sladkala s sladoledom in še marsikaj.

Med sprehajanjem po plaži sem opazila kar nekaj nosečnic. Seveda se to ne bi zgodilo, če tudi sama ne bi bila ena izmed njih. Rekla sem si: »Sigurno sem pozorna nanje zato, ker tudi v meni raste čudovito bitje.«

Od nekod so mi v glavi začele odzvanjati besede, da opazimo in se osredotočamo na tisto, kar imamo ali pa na tisto, kar si želimo. Pri tem sem se spomnila tudi na to, da sem pred nekaj leti, ko sem si pozimi želela kupiti nove škornje, opazovala, kakšne škornje nosijo druge ženske. Pa ne zato, ker bi jim zavidala njihovo obutev. Sploh ne. To sem počela zgolj zato, da bi dobila idejo, kakšne škornje si želim oziroma kakšni so mi všeč.

Vendar se na določeno stvar ne osredotočamo vedno zavestno, ampak tudi podzavestno. Na primer, če smo samski in si močno želimo ljubečega partnerja, ob  tem pa imamo podzavestno prepričanje, da si ga ne zaslužimo, ga skoraj sigurno tudi ne bomo dobili. Morda ga bomo dobili, ampak ne takega, kot si ga mi želimo – ljubečega, nežnega in spoštljivega. Namreč šele, ko bomo mi takšni do sebe in ko bomo imeli v sebi prepričanje, da si prav takšnega partnerja tudi zaslužimo, šele takrat ga bomo dobili. In enako velja na vseh področjih, saj v svoje življenje vse privlačimo s svojimi podzavestnimi prepričanji in s svojo vibracijo, ki jo oddajamo.

ČLOVEŠKOST

Pred kakšnim tednom sem sedela na klopci v senci v enem izmed slovenskih primorskih mest. Pa je prišla mimo mene ena starejša gospa, pogledala je moj zajeten nosečniški trebušček in me vprašala: »Je naporna tale vročina, a ne« Potrdila sem ji, saj jo na trenutke res kar težko prenašam.

Z gospo sva klepetali čisto sproščeno in tekoče, kot da bi bili stari znanki, ki se dolgo nisva videli in si imava ogromno za povedati. Pogovor sploh ni bil tak splošen (na primer o vremenu, no, razen uvodne fraze), ampak precej oseben. Omenila mi je, da je sicer upokojenka, vendar kljub temu vseeno honorarno dela, ker ima prenizko pokojnino. Zaupala mi je tudi, da ji je pred nekaj leti umrl sin in da ji je še vedno zelo hudo zaradi tega. Tudi sama sem ji povedala, da je že kar precej let nazaj ta svet zapustila moja mami in da je bila ta izguba zame zelo težka. Obe sva se strinjali, da je izgubiti otroka verjetno še težja preizkušnja kot če ti umre kdo od staršev.

Ko sva zaključili s pogovorom o tej globoki temi, sem se kar malo zamislila nad tem, da sva si z neznanko zaupali tako osebne zadeve. Včasih se s kakšnimi ljudmi, ki so nam blizu in ki jih imamo radi, ne moremo pogovarjati o čem podobnem. Včasih si z njimi lahko celo izmenjamo kakšno neprimerno in ostro besedo, ki jo kasneje najverjetneje obžalujemo. Ampak ne bi smelo biti tako. Namreč vsi bi se morali potruditi, da smo prijazni, spoštljivi in človeški drug do drugega. Tako do svojih bližnjih kot do popolnih tujcev. Kajti navsezadnje smo vsi ljudje.

POLETNA ČISTKA

Ta teden sem se lotila čistke po omarah. To pa zato, ker sem želela narediti prostor za vse stvari, ki jih bo kmalu potreboval naš novi družinski član.

Znebila sem se številnih reči – oblek, ki jih že zelo dolgo nisem nosila, knjig, ki jih že dolgo nisem brala in za katere tudi mislim, da jih nikoli več ne bom. Stran sem vrgla tudi kar nekaj starih revij, prtičkov iz blaga, ki nikoli niso bili v uporabi, številne hčerkine risbice, saj ji je res preveč, če bi hoteli vse shraniti za spomin.

Med samim odstranjevanjem že dolgo neuporabljenih predmetov sem se počutila odlično. Kar čutila sem, da je moje dihanje lažje in bolj polno. Kot da bi zaradi praznjenja omar in s tem prostorov, bolj z lahkoto napolnila svoja pljuča s kisikom.

Na koncu čistke se je nabral kaj zajeten kupček odvečne krame. Ob pogledu nanjo sem se počutila bolj lahkotno, sproščeno, predvsem pa svobodno. Svobodno zato, ker se mi je zazdelo, da me je vse ta šara dušila. In šele, ko jo imaš takole pred očmi, vidiš, kako so ti vsi ti neuporabni predmeti jemali prostor. Pa ne samo v fizičnem smislu, ampak tudi v psihičnem. Kajti vsakršno kopičenje nas duši, nam jemlje prostor in energijo. Zato sem se odločila, da bom čistko ob prvi priložnosti ponovno izvedla.

NAJLEPŠE DARILO JE …

Navdih za pisanje današnjega bloga sem dobila v posvetilu, ki so mi ga namenili učenci in njihovi starši ob zaključku šolskega leta. Zapisali so tole:

»Najlepšega darila se ne da kupiti, ker ga ni naprodaj.

Najlepšega darila se ne da zaviti, ker ga ne moreš prijeti.

Najlepše darilo se lahko pokloni, ker domuje v srcu.

Najlepše darilo so spomini, ki jih čas ne izbriše.

Hvala za to darilo!«

To prelepo in srčno besedilo mi je dalo misliti, kaj vse je lahko darilo. Darila seveda niso samo materialna. Še zdaleč ne. Darilo je lahko to, da smo zdravi. Darilo je to, da imamo ob sebi družino, svoje bližnje, ki jih imamo radi in oni nas. Darilo je to, da smo srečni ter zadovoljni s samim seboj in s svojim življenjem. Darilo je, da delamo tisto, kar nas veseli, osrečuje in izpolnjuje. Darilo je …

Vsak bi lahko zase povedal, kaj vse je zanj darilo. Namreč za vsakega posameznika lahko beseda »darilo« pomeni nekaj drugega, saj vsak vse stvari doživlja drugače, na svoj način. Kaj pa za vas pomeni darilo?

 

KNJIGA ALI DUŠA?

V prejšnjem blogu sem opisala, zakaj se v juniju nisem odločila za izdajo svoje prve knjige. Obljubila pa sem tudi, da bom enkrat kasneje povedala, kaj je bil glavni vzrok za to. In sedaj vam ga bom razkrila.

Je že res, da se je skoraj pri vseh procesih, ki so potrebni za izdajo knjige, zapletalo in zatikalo. Zdaj mi je jasno, zakaj je vse težilo k temu, da se vse upočasni in preveč »zavleče«, da bi bila knjiga izdana takrat, kot sem načrtovala. Zdaj mi je jasno, da je bil ves moj trud, da vse skupaj pohitrim in pospešim, zaman.

Ker je tako moralo biti. Ker mi je vesolje želelo sporočiti, da je v tem trenutku nekaj bolj pomembno od izdaje moje prve knjige. Da je trenutno bolj pomembno to, da svojo pozornost, energijo in svoj čas namesto knjigi posvetim prihodu nove duše. Kajti knjiga bi zahtevala celo mene. Tudi nov družinski član, ki je na poti, bo zahteval celo mene. In če bi se zdaj odločila za knjigo, se ne bi mogla v polni meri posvetiti prihodu in kasneje negi svoje druge hčerkice.

Nekaj mesecev pred načrtovano izdajo knjige sem začutila močen klic duše, naj končno že to izpeljem. Resnično sem čutila, da je to prava pot. Vendar vedno bolj kot so se zadeve v zvezi s knjigo zapletale, mi je srce začelo šepetati, da je zame preveč. Da je zame preveč naenkrat. Da se bom mogla odločiti samo za eno »stvar«. In odločila sem se za majceno bitjece, ki se razvija v meni. Ker mu želim dati brezpogojno ljubezen, pozornost in toplino. Ker mu želim dati najboljše, kar sem ta trenutek sposobna oziroma zmožna. Čeprav sem se mogla nečemu odreči, sem pomirjena, saj globoko v sebi čutim, da sem se odločila PRAV.

POT SRCA

Že kar nekaj časa mi je duša vztrajno šepetala, naj končno že izdam svojo prvo knjigo. Moram priznati, da je sprva nisem poslušala oziroma sem se delala, da je ne slišim. Vsi pa vemo, da se ne moremo dolgo časa slepiti.

Zato sem si pred časom rekla: »V redu, v redu, pa se bom le lotila tega projekta. Na začetku se je vse dogajalo bolj počasi, proti koncu pa vedno bolj intenzivno. Vendar kljub temu, da sem si to še ne vem kako močno želela izpeljati, ni šlo vse tako, kot sem si zamislila.

Namreč zapletalo se je pri več stvareh, ki jih tu niti ne bom naštevala. Dejstvo pa je, da ni vse teklo tako, kot bi moralo, da bi bila knjiga na knjižnih policah takrat, kot sem načrtovala. Kljub temu, da sem v izpeljavo tega načrta vložila veliko svojega časa in energije, ni in ni hotelo steči, se ni hotelo premakniti v pravo smer.

Tudi telo me je začelo opozarjati z raznimi znaki, naj se končno prepustim toku in se mu neham upirati. Namreč dolgo časa sem upala, da lahko nekako zadevo rešim, jo pospešim, a sčasoma sem ugotovila, da ne gre. Da tako, kot povsod drugod nimam vpliva na zunanje okoliščine. Pika.

Vedno bolj sem se nagibala k zamisli, da te ideje zdaj, ta trenutek, ne bom mogla izpeljati. Zakaj? Zato, ker mi je vesolje oziroma neka višja sila hotela nekaj povedati. Mi sporočiti, da knjiga trenutno ni najbolj pomembna stvar v mojem življenju. Da se moram ta trenutek posvetiti nečemu še bolj pomembnemu. Čemu, vam razkrijem kdaj drugič.

A jaz globoko v sebi vem, da bo tudi čas za knjigo še prišel. Ker vem, da se vse zgodi ob pravem času. In zavedam se tudi tega, da se je vse moralo zgoditi, točno tako, kot se je, saj verjamem, da se vse zgodi z določenim namenom.

“FEJKANJE”

Včeraj sem bila na strokovnem izobraževanju v nekem zavodu. Ko sem odhajala domov, sem se na vhodnih vratih spotaknila in skoraj padla. Mimo mene je nekdo prišel in mi rekel: »Če bi že padli, bi bilo bolje, da bi padli pred službo, ne po koncu.«

Najprej sploh nisem razumela, kaj mi je hotel s tem povedati. Ko je videl moj začudeni izraz na obrazu, mi je odgovoril: »Ja, bi pa malo »fejkali«, da vas močno boli in da ne morete v službo.« Presenečena sem bila nad njegovim razmišljanjem in mu odvrnila: »Ne, ne bi naredila tega, ker nisem tak človek.«

Nato sva šla vsak svojo pot. V avtu sem razmišljala, da nekateri ljudje pa se pretvarjajo, da »fejkajo«. Začela sem se spraševati, zakaj to počnejo. In prišla sem do različnih ugotovitev. Morda počnejo to zato, ker hočejo imeti od svojega določenega vedenja neke koristi. Mogoče se pretvarjajo, da so drugačni kot so v resnici, zato da bi v očeh drugih izpadli boljši/bolj pametni/bolj sposobni … Morda nočejo priznati svoje napake, ki so jo storili, ker jih je strah, da jih bodo drugi zaradi tega obsojali in jih ne bodo sprejemali. Mogoče …

Obstaja tisoč vzrokov, zakaj se nekateri pretvarjajo. Naj počnejo to, če jim paše. Naj nosijo maske, če tako želijo. Naj počnejo, kar hočejo, če pri tem ne škodujejo drugim. To je njihova svobodna volja. Vprašanje pa je, ali se ob tem počutijo svobodne.

VEDNO SE LAHKO ODLOČIMO

Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj v gostilni na palačinke čakala več kot eno uro. Pa se mi je zgodilo prav to. Dve leti nazaj. Dogodek se mi je zdel zanimiv, nenavaden, zato sem si ga takrat zapisala. Zdaj ga delim z vami.

»Ko smo natakarja po več kot pol ure vprašali, kdaj bomo dobili palačinke, se nam je opravičil, da jim je zmanjkalo mase. Hmmm. Po eni uri končno dobimo, sicer malo mastne, palačinke, brez prtičkov zraven. Ker se ni prikazal noben natakar (kot bi vsi poniknili), smo šli kar sami po njih v gostilno. Natakar je začudeno pogledal in vprašal, če sploh rabimo prtičke in če bodo štirje zadosti (za mizo nas je bilo deset). Če bi bila na Gorenjskem, bi ga mogoče še razumela… 🙂

Kljub vsem okoliščinam, smo ostali mirni in se smejali dogajanju. Počutila sem se, kot bi gledala eno komedijo, ki jo nekdo igra pred mojimi očmi. Na trenutke kar nisem mogla verjeti, da je to možno pri nas. Morda kje v nerazvitem svetu že…

Tudi poračunati se jim ni ljubilo priti, tako da smo šli kar sami v gostilno plačat. Povrhu vsega jim še posterminal ni delal. Ko je svak natakarja vprašal, če dobimo kakšen popust, mu je odgovoril, da so pekli eno palačinko po eno in da imamo srečo, da jih nismo dobili iz mikrovalovne pečice.

Ker se mi je natakarjev odgovor zdel nespoštljiv, sem mu pred odhodom rekla, da ni običajno, da smo na palačinke čakali eno uro in da bomo naslednjič, ko bomo prišli, najprej naročili hrano, potem šli z otroki za eno uro na sprehod in na igrišče, potem pa se bomo vrnili k njim. Me je samo pisano gledal.«

Vedno se lahko odločimo, kako bomo na določeno situacijo gledali in se nanjo odzivali. Vedno imamo izbiro, ali bomo glede nje izrazili svoje mnenje ali ne.