ČLOVEŠKOST

Pred kakšnim tednom sem sedela na klopci v senci v enem izmed slovenskih primorskih mest. Pa je prišla mimo mene ena starejša gospa, pogledala je moj zajeten nosečniški trebušček in me vprašala: »Je naporna tale vročina, a ne« Potrdila sem ji, saj jo na trenutke res kar težko prenašam.

Z gospo sva klepetali čisto sproščeno in tekoče, kot da bi bili stari znanki, ki se dolgo nisva videli in si imava ogromno za povedati. Pogovor sploh ni bil tak splošen (na primer o vremenu, no, razen uvodne fraze), ampak precej oseben. Omenila mi je, da je sicer upokojenka, vendar kljub temu vseeno honorarno dela, ker ima prenizko pokojnino. Zaupala mi je tudi, da ji je pred nekaj leti umrl sin in da ji je še vedno zelo hudo zaradi tega. Tudi sama sem ji povedala, da je že kar precej let nazaj ta svet zapustila moja mami in da je bila ta izguba zame zelo težka. Obe sva se strinjali, da je izgubiti otroka verjetno še težja preizkušnja kot če ti umre kdo od staršev.

Ko sva zaključili s pogovorom o tej globoki temi, sem se kar malo zamislila nad tem, da sva si z neznanko zaupali tako osebne zadeve. Včasih se s kakšnimi ljudmi, ki so nam blizu in ki jih imamo radi, ne moremo pogovarjati o čem podobnem. Včasih si z njimi lahko celo izmenjamo kakšno neprimerno in ostro besedo, ki jo kasneje najverjetneje obžalujemo. Ampak ne bi smelo biti tako. Namreč vsi bi se morali potruditi, da smo prijazni, spoštljivi in človeški drug do drugega. Tako do svojih bližnjih kot do popolnih tujcev. Kajti navsezadnje smo vsi ljudje.