VSE JE MINLJIVO

Pred časom sem v Ledeni deželi dobila kozarec iz ledu. Seveda sem ga takoj spravila v zmrzovalnik z namenom, da bom še kdaj pila iz njega. Kar pa se nikoli ni zgodilo.

Nekega dne sem v zmrzovalniku potrebovala prostor, zato sem dala ledeni kozarec v umivalnik, da se stali. Ta proces sem opazovala, saj sem mi je zdel zanimiv. Kozarec se je talil zelo počasi, ko pa sem pomivala posodo s toplo vodo, ga v nekaj trenutkih ni bilo več.

Ko sem takole opazovala, kako kozarec izginja, sem pomislila, da so vse stvari v našem življenju minljive. Vse enkrat mine. Na primer jezni smo le nekaj minut, potem jeza popusti. Tudi žalost enkrat preneha. Podobno je s strahom. Le-ta nas nekaj časa drži v »svojih krempljih«, zatem pa izgine. No, tudi lepih trenutkov je enkrat konec. Iztečejo se nam počitnice v toplih krajih. Izgubimo službo, v kateri smo uživali. Pusti nas partner, ki smo ga ljubili.

Skratka, vse stvari enkrat minejo. Nič ni večno. Tudi naše življenje ne. Če bi se tega bolj zavedali, bi marsikdo živel bolj polno, bolj ljubeče in bolj izpolnjeno, kot živi sedaj. Takrat bi več ljudi cenilo vsak trenutek, vsako izkušnjo, ki jim je podarjena na tem čudovitem planetu ter več ljudi bi bilo hvaležnih za čisto vse v svojem življenju.

NAŠE ŽIVLJENJE JE SAMO NAŠE

Ali nam ima kdorkoli pravico govoriti, kako naj se odločamo? Ali ima kdorkoli pravico od nas nekaj zahtevati, kaj naj naredimo? Ne. Nihče nima te pravice. Pa če še tako misli, da jo ima. Je nima in pika.

Vsi smo namreč svobodna bitja, imamo svobodno voljo in možnost izbire. In samo mi lahko odločamo, kaj bomo v svojem življenju naredili in česa ne. Samo mi odločamo, kaj bomo storili s svojim življenjem, ker je samo naše in od nikogar drugega.

Zato se nam ni treba počutiti slabo, če ne naredimo tistega, kar nekdo od nas pričakuje. Če ne naredimo tistega, kar nekdo od nas želi. Ali celo zahteva. Ne. Res je odveč, da bi se glede tega sekirali, se obremenjevali. Še manj pa je potrebno to, da nas zaradi tega peče vest.

Ker z vsem tem sebi ne naredimo nič dobrega. Nasprotno. Celo škodujemo si. Pa je res smiselno, da zaradi nekoga drugega škodujemo samim sebi? Je res vredno, da kopičimo slabe občutke v sebi, samo zato, ker ne želimo narediti nečesa, kar nekdo drug hoče od nas? Ne. Ni vredno. Definitivno ni vredno.

Če mi čutimo, da te določene stvari nočemo narediti, jo pač ne naredimo. Pika konec. Nihče nas nima pravice prisiliti v nič. Nihče nam nima pravice govoriti, kaj naj delamo ali tega od nas celo zahtevati. Zato temu človeku jasno in odločno povejmo, zakaj tega, kar želi od nas, ne bomo storili. Če ta človek tega ne more sprejeti, je to njegov problem, ne naš in bo to on mogel razčistiti pri sebi. Mi pa imamo pri tem lahko čisto mirno vest, saj se imamo pravico odločati, tako kot mi želimo in čutimo. Navsezadnje smo mi glavni igralci v našem življenju.

ZADNJI TRENUTEK

Nekateri ljudje mislijo, da smo jim vedno na voljo. Nekateri ljudje mislijo, da imamo vedno čas zanje, kadarkoli si oni to zaželijo. Pa čeprav nam zadnji trenutek sporočijo, da bi se radi srečali z nami oziroma da bi radi, da se udeležimo nekega dogodka.

Vendar to ne gre tako. Odnosi ne delujejo tako. Na tak način. Kajti vsak izmed nas ima svoje plane, svoje načrte. Vsak izmed nas ima svoje prioritete v življenju. In če imaš eno stvar splanirano že nekaj časa vnaprej, potem tega ne boš kar tako spreminjal, samo zato, ker si nekdo drug to želi.

No, to narediš le v primeru, da nam njegova stvar, njegov razlog za medsebojno srečanje pomeni več kot naš, že prej načrtovani dogodek. Če pa nam je bolj pomembno, da bomo speljali tisto, kar smo si že prej zadali, to brez slabe vesti izpeljimo.

Pri tem se nam ni treba ozirati na druge, se jim opravičevati in podrobno razlagati, zakaj smo se tako odločili. Mirno jim povejmo, da imamo ta določen dan že neke druge načrte in da se lahko vidimo ob kakšni drugi priložnosti.

Kako bodo našo odločitev sprejeli drugi, je njihova stvar in se glede tega ne obremenjujmo. Morda pa si bodo za naslednjič zapomnili, da nam morajo povedati malo prej in ne zadnji trenutek. Morda pa bodo storili enako kot sedaj. Ne vemo.

Vemo pa, da je prav, da sebe postavimo na prvo mesto, ne druge. Prav je, da poslušamo sebe, kaj bi raje naredili v dani situaciji in ne poslušamo drugih, kaj od nas želijo. Prav je, da sledimo sebi in se odločimo za tisto, kar si mi bolj želimo. Za tisto, kar nam šepeta naše srce. In če nam prigovarja, da izpeljimo tisto, kar smo že nekaj časa imeli splanirano, storimo to. Brez kakršnihkoli zadržkov, saj imamo svobodno voljo in svobodno izbiro.

 

KOLIKOKRAT PA VI POHVALITE DRUGE?

Pohvala. Pohvala je zame nekaj tako lepega. Tako čarobnega. Zato velikokrat pohvalim koga. Pa ni važno za kaj. Lahko gre za njegovo osebnostno lastnost, za njegovo obleko, za njegovo dejanje. Za kar koli.

To naredim zato, ker pač tako začutim. Brez kakršnegakoli posebnega vzroka. Še manj pa zaradi kakršnekoli koristi. Vem pa, da obstajajo tudi taki ljudje, ki druge hvalijo zato, da bi od njih nekaj dobili, da bi od njih imeli neko korist. Vendar to pri meni ne pride v poštev. Jaz to počnem čisto spontano, brez premišljevanja. Pohvalo izrečem preprosto zato, ker želim nekomu sporočiti nekaj lepega, nekaj dobrega o njem. Samo za to gre.

Opažam pa, da so nekateri veliko bolj kot na izrekanje pohval, osredotočeni na kritiko vedenja drugih. Tudi prav. Imajo vso pravico in ne bomo jih sodili, saj to poćnejo z nekim razlogom.

Ljudje se razlikujemo tudi po sprejemanju pohval. Eni jih sprejemamo z lahkoto in z veseljem, drugi so ob njih ravnodušni, spet tretji jih sprejmejo zelo težko. Ja, smo si pač različni in prav je tako.

Pohvala je nekaj čudovitega, saj se tako tisti, ki jo izreče, kot tudi tisti, ki mu je namenjena, ob njej počutita prijetno. Zato večkrat pohvalimo druge, ne pozabimo pa pohvaliti tudi sebe, saj si tudi mi pohvalo več kot zaslužimo!

RAZLIČNOST JE ZAKON!

Pred kratkim sem se sprehajala po eni izmed tajskih plaž in opazovala ljudi. Opazovala sem jih, kako različni so si. Kako različni so si že samo po zunanjem videzu – po barvi polti, velikosti, telesni konstituciji, po barvi in dolžini las, po stilu oblačenja in podobno.

Razmišljala sem, kako je fajn, da smo si tako različni, saj bi bilo prav dolgočasno in monotono, če bi vsi izgledali enako in se oblačili v enake obleke. Uf, še dobro, da imamo različne okuse za obleke, saj drugače bi izgledalo, kot da smo vsi oblečeni v nekakšno uniformo. To pa res ne bi bilo zanimivo!

Prešinilo me je tudi, kako dolgočasno bi bilo, če bi vsi razmišljali enako in bi o vsaki stvari imeli enako mnenje, enak pogled. Potem drug od drugega ne bi izvedeli nič novega, potem se drug od drugega ne bi mogli ničesar naučiti. Kako škoda bi bilo!

Včasih smo ljudje nekoliko nestrpni do mnenj drugih ali pa včasih komentiramo, kako je nekdo oblečen. Na to različnost med nami lahko pogledamo z drugačnega zornega kota. Namesto da sodimo druge, si lahko na primer mislimo: »O, kako zanimivo razmišljanje.« ali »O, kako zanimiv stil oblačenja.«

Vedno je naša izbira, kako se bomo odzvali na različnost med ljudmi – z obsojanjem ali s sprejemanjem.

VESOLJE NAS PREIZKUŠA

Vesolje nas nenehno testira. Nenehno nas preizkuša, kako trdno verjamemo vase, kako močno sledimo samim sebi in kako radi se imamo. Preizkuša nas, ali smo zvesti samim sebi, ali drugim postavljamo meje in ali morda drugim dovolimo, da nam kreirajo naša čustva, misli, počutje in dejanja.

Namreč vedno se lahko v vsaki situaciji odločimo, kako se bomo nanjo odzvali. Na primer, ko se nekdo do nas obnaša nespoštljivo, nas ignorira, ali nas celo žali, je naša izbira, kako se bomo na tako vedenje odzvali. Ali bomo prizadeti, užaljeni in se potegnili vase, ali pa bomo kljub temu ostali v sebi mirni in temu človeku na lep in miren način izrazili svojo resnico. Mu povedali, kaj ob njegovih besedah in dejanjih občutimo in mu na lep, a odločen način postavili mejo. Kako se bomo odzvali, je odvisno od naše samopodobe, od naše ljubezni do sebe, od naše stopnje zavedanja.

Ko imamo radi same sebe, ko se cenimo in spoštujemo ter ko vemo, kdo smo v resnici, drugim ne pustimo, da se grdo, nespoštljivo in celo žaljivo obnašajo do nas. Ne dovolimo jim, da prestopijo naše meje, zato jim jih brez težav postavimo.

Vendar tudi če to storimo, še ne pomeni, da se bodo ti ljudje čudežno spremenili v odnosu do nas. Lahko se takoj, lahko traja kar nekaj časa, lahko pa se nikoli ne spremenijo. Kajti to ni odvisno od nas, ampak od njih. Če oni niso pripravljeni narediti sprememb pri sebi, jih nihče ne more prisiliti v to. Nihče. Tudi mi ne. Greg Olsen Jerseys

MOŽGANI “NA OFF”

Vsak dan si je dobro vzeti nekaj časa zase. Za sprostitev, umiritev, za naše boljše počutje. Pa čeprav za samo deset ali petnajst minut. Ker si tako »napolnimo baterije« in lahko potem bolje funkcioniramo.

Vsake toliko časa pa si je dobro vzeti malo daljši čas zase. Na primer iti na kakšen dopust in se tam dobro odpočiti, malo zamenjati domače okolje in se odklopiti iz svojega vsakdana. Pa ne zato, ker bi bil naš vsakdan monoton ali celo naporen. Sploh ne. Ampak enostavno zato, da sami sebi privoščimo malo odklopa od vsakdanjih skrbi in problemov, ki se nam v običajni dnevni rutini tako radi pletejo po glavi. Da preprosto damo možgane »na off«.

To sem sama pred kratkim storila na krajših počitnicah na Tajskem. Uf, kako dobro je delo, ko sem si resnično lahko spočila svoj um in imela dostikrat »prazno glavo«. Ko sem bila  večino časa lahko prisotna v trenutku tukaj in sedaj, kar je (vsaj meni) to v običajnem vsakdanjiku nekoliko težje izvedljivo. Ko sem lahko preprosto samo bila in se zavedala same sebe in okoliščin, ki se dogajajo okoli mene. Ko se nisem obremenjevala praktično z ničemer, saj sem se res samo prepustila sedanjemu trenutku, toku dogodkov in samo uživala. Ko sem se resnično prepustila Življenju, da se je dogajalo samo od sebe, kakor se je pač dogajalo. In to je zame božansko doživetje. Zato prav vsakomur priporočam, da si vsak po svojih zmožnostih in željah vzame nekaj časa zase in da svoje možgančke na pašo.

BESEDE DRUGIH O NAS

Nekaj je, kar si drugi mislijo o nas, čisto nekaj drugega pa je, kaj si mi mislimo o sebi. Kaj je bolj pomembno? Seveda to, kaj si mi mislimo o nas samih.

Vendar kljub temu še vedno veliko ljudi prizadene, če drugi o njih govorijo slabo. Na primer užaljeni so, če jim nekdo reče, da so trapasti/vzvišeni/ignorantski/neprijazni in podobno.

Zakaj pa jih to prizadene? Ker imajo slabo samopodobo. Ker globoko v sebi res mislijo, da so vse to, kar so jim rekli drugi, drugače jih njihove besede ne bi prizadele.

Če bi vedeli, kdo so v resnici, če bi vedeli, da so v svojem bistvu svetloba in ljubezen, jih mnenja drugih ljudi ne bi užalila. Jim ne bi pripisovali nikakršne teže. Tako pa se očitno še nimajo dovolj radi, se še ne cenijo in spoštujejo dovolj, da bi lahko mnenja drugih ignorirali.

Če se nam kdaj zgodi, da nas besede drugih o nas prizadenejo, se vprašajmo zakaj. Vprašajmo se, katere osebe iz našega otroštva so nas na podoben način prizadele in nam s tem vcepile naša nerealna prepričanja o nas samih, da smo trapasti/vzvišeni/ne dovolj dobri oziroma pač tisto, kar nam drugi očitajo.

Zavedajmo se, da nas drugi vidijo skozi svoja očala, skozi svoj filter prepričanj in jim ne verjemimo slabih stvari, ki nam jih govorijo o nas. Sploh pa jih ne vzemimo za našo resnico. Spomnimo se, da smo veličastna, enkratna bitja, polna svetlobe in ljubezni.

KDO JE ODGOVOREN ZA NAŠE ŽIVLJENJE?

Veliko ljudi se ukvarja z drugimi. Kaj nam je nekdo rekel, kako je nekdo oblečen, zakaj je nekdo nekaj naredil in tako dalje.

Zakaj pa se je tako zanimivo ukvarjati z drugimi? Ker je to veliko lažje in manj naporno kot se ukvarjati s samim seboj.

Veliko bolj enostavno je pokazati s prstom na drugega in na primer reči: »Ti si kriv. Zaradi tebe sem jezna.« kot pa se zazreti vase in se vprašati, zakaj smo jezni na določeno osebo.

Ja, to je delo. Delo na sebi. Če pa samo na nekoga pokažemo s prstom, ga krivimo za svojo nesrečo, pa odgovornost preložimo nanj. Na ta način ne prevzamemo odgovornosti za svoja dejanja, za svoja čustva in za svoje občutke.

Vendar ali nam ustreza, da odgovornost za svoje življenje prepustimo drugim? Nam je to resnično všeč? Si tega resnično želimo?

Če je odgovor ne, potem nekaj naredimo v tej smeri. Potem začnimo živeti zavestno. Potem bodimo prisotni v trenutku zdaj in se ves čas opazujmo. Opazujmo svoje občutke, svoje misli, čustva, besede in dejanja. Prevzemimo odgovornost zanje in s tem odgovornost za svoje življenje.

 

VSAKA STVAR JE ZA NEKAJ DOBRA

Vsi imamo svobodno voljo, kako se bomo na določene dogodke ali okoliščine odzvali. Ali bomo slabe volje zaradi stvari, ki se niso zgodile po naših načrtih ali pa bomo nanje pogledali z drugega, bolj svetlega zornega kota in v njih celo videli nekaj dobrega.

Pred kratkim sem bila s prijateljico zmenjena pred nekim lokalom, da greva na en čajček. Malo pred dogovorjeno uro mi je napisala sms sporočilo, da bo nekoliko zamudila.

Zaradi tega se nisem kaj dosti obremenjevala, saj vem, da se vedno vse nekako uredi. Začela sem razmišljati o rešitvah, kaj bi lahko ta čas počela, medtem ko čakam nanjo.

Ni minilo niti pol minute, ko sem zagledala znanko, s katero se nisva videli že res dolgo. Imeli sva si veliko za povedati in čas je hitro minil.

Pogledala sem na uro in ugotovila, da prijateljica zamuja že skoraj pol ure. Še vedno nisem bila prav nič jezna nanjo. Raje sem misli usmerila v to, kaj bi lahko še postorila dokler ne pride.

Zavila sem v bližnjo trgovino in kupila eno malenkost. Ko sem stopila iz trgovine, sem zagledala prijateljico.

Opravičila se mi je za zamudo, mi razložila, kaj jo je zadržalo in vse je bilo v redu. Sploh nisem čutila nobene jeze ali zamere do nje, ampak samo mir. Očitno sem čutila, da se je že moglo tako zgoditi, sicer ne bi imela priložnosti poklepetati z znanko.

V vsaki situaciji je tako. Vedno imamo izbiro. Lahko se razburjamo zaradi določenih stvari, lahko pa v njih najdemo kaj pozitivnega, dobrega ali koristnega.