POSTAVLJANJE MEJ

Veliko ljudi postavlja druge ljudi na prvo mesto. Potrebe, želje in mnenja drugih so jim bolj pomembni kot njihove želje in potrebe. Bolj so jim pomembni drugi kot oni sami. Tudi pri meni je bilo včasih tako.

To pa zato, ker je bila večina izmed nas v otroštvu tako naučena. Privzgojili so nam, da moramo ugajati drugim, da moramo tako delati in celo govoriti kot hočejo drugi, če hočemo biti sprejeti in ljubljeni. In seveda smo si kot otroci vsi tega želeli od svojih staršev in drugih naših bližnjih oseb.

Iz istega razloga smo zato večkrat zatrli same sebe in nismo izrazili svoje resnice, saj nas je bilo strah, da bi nas drugi zavrnili. Da nas ne bi imeli radi. Da nas ne bi sprejeli. Zato smo bili za njihovo pozornost in ljubezen pripravljeni storiti vse. No, ali pa skoraj vse.

In to se marsikomu še vedno dogaja v odrasli dobi. Še vedno želijo ugajati drugim, jim ustreči, se jim ne upajo reči ne, kadar tako čutijo. Raje povozijo sami sebe, svoje želje in potrebe kot da tvegajo, da bi koga od svojih bližnjih izgubili.

Vendar, če se imaš rad, če se ceniš in spoštuješ, boš na prvo mesto postavil sebe in ne druge, drugim boš rekel ne, ko to začutiš in jim postavil mejo, kadar se ti zazdi, da je to potrebno.

Vedno imejmo v mislih, da ne živimo življenj drugih, ampak svoje lastno življenje. Torej zavedajmo se, da smo mi kapitani svoje ladje in ne drugi.

ŽIVIMO RUTINSKO ALI ZAVESTNO ŽIVLJENJE?

Večina izmed nas živi običajna, rutinska življenja. Vsak dan zjutraj vstanemo, si umijemo zobe, pojemo zajtrk, se odpravimo v službo oziroma opravljamo svoje življenjsko poslanstvo. Popoldne preživimo čas s svojimi najbližjimi, zvečer pojemo večerjo, nato še kaj malega postorimo ter se kasneje odpravimo v posteljo.

Vendar ali je to res vse, kar nam življenje ponuja? Je to res vse ali je možno še kaj več? Seveda je.

Namesto za rutinsko življenje ali življenje na »avtopilotu« se lahko odločimo za zavestno življenje. To pomeni, da smo vsak trenutek zavestni. Da smo vsak trenutek pozorni na svoje misli, občutke, besede. Da se zavestno odzivamo na besede drugih in ne podzavestno.

Na primer, če nas nekdo užali, ga ne užalimo nazaj in nismo agresivni do sogovornika, ampak mu na miren način izrazimo svoj pogled, svojo resnico. Na lep in umirjen način mu povemo, da takega nespoštljivega vedenja ne dovolimo. Skratka, sogovorniku postavimo mejo. Povemo mu, da se do nas lahko obnaša le prijazno in spoštljivo.

Pri tem, ko nas na primer nekdo užali, bodimo pozorni tudi na svoje občutke. Če smo ob tem prizadeti, žalostni ali celo jezni na sogovornika, se vprašajmo zakaj. Vprašajmo se, kdaj smo se nazadnje tako počutili ob nekom. To se sprašujmo toliko časa, dokler ne pridemo do svojega otroštva.

Namreč skoraj vsi odgovori zakaj se tako počutimo ali se odzivamo v dani situaciji, se skrivajo v otroštvu. Takrat smo namreč od svoje bližnje okolice dobili ogromno, največkrat nerealnih prepričanj o samih sebi, ki smo jih takrat ponotranjili in so sedaj najverjetneje še vedno del nas. Dobra novica pri tem pa je, da lahko vsa ta neresnična prepričanja o samih sebi presežemo in se zavemo, da v resnici to sploh nismo mi. Da smo mi v resnici, mnogo, mnogo več.