POT SRCA

Že kar nekaj časa mi je duša vztrajno šepetala, naj končno že izdam svojo prvo knjigo. Moram priznati, da je sprva nisem poslušala oziroma sem se delala, da je ne slišim. Vsi pa vemo, da se ne moremo dolgo časa slepiti.

Zato sem si pred časom rekla: »V redu, v redu, pa se bom le lotila tega projekta. Na začetku se je vse dogajalo bolj počasi, proti koncu pa vedno bolj intenzivno. Vendar kljub temu, da sem si to še ne vem kako močno želela izpeljati, ni šlo vse tako, kot sem si zamislila.

Namreč zapletalo se je pri več stvareh, ki jih tu niti ne bom naštevala. Dejstvo pa je, da ni vse teklo tako, kot bi moralo, da bi bila knjiga na knjižnih policah takrat, kot sem načrtovala. Kljub temu, da sem v izpeljavo tega načrta vložila veliko svojega časa in energije, ni in ni hotelo steči, se ni hotelo premakniti v pravo smer.

Tudi telo me je začelo opozarjati z raznimi znaki, naj se končno prepustim toku in se mu neham upirati. Namreč dolgo časa sem upala, da lahko nekako zadevo rešim, jo pospešim, a sčasoma sem ugotovila, da ne gre. Da tako, kot povsod drugod nimam vpliva na zunanje okoliščine. Pika.

Vedno bolj sem se nagibala k zamisli, da te ideje zdaj, ta trenutek, ne bom mogla izpeljati. Zakaj? Zato, ker mi je vesolje oziroma neka višja sila hotela nekaj povedati. Mi sporočiti, da knjiga trenutno ni najbolj pomembna stvar v mojem življenju. Da se moram ta trenutek posvetiti nečemu še bolj pomembnemu. Čemu, vam razkrijem kdaj drugič.

A jaz globoko v sebi vem, da bo tudi čas za knjigo še prišel. Ker vem, da se vse zgodi ob pravem času. In zavedam se tudi tega, da se je vse moralo zgoditi, točno tako, kot se je, saj verjamem, da se vse zgodi z določenim namenom.