POT V RIM

Pred dobrim mesecem sva se z zdaj že bivšo sodelavko pogovarjali vse sorte. Ko sva se poslavljali, mi je rekla: »Pa srečno pot v Rim ti želim.« Nekoliko presenečeno sem jo pogledala, saj nisem vedela, kaj mi je hotela s tem povedati. Niti malo nisem oklevala, ampak sem jo takoj vprašala, kaj to pomeni. Razložila mi je, da mi želi uspešen porod. Tudi ona se je nekoliko začudila, da te fraze ne poznam, a se nisem prav nič sekirala zaradi tega, saj mi ni problem vprašati kogarkoli, če česa kdaj ne vem ali ne razumem.

Ob tem sem nehote pomislila, če je vsem tako preprosto drugim zastavljati vprašanja, kadar česa ne vedo. Sama pri sebi sem ugibala, da najbrž ne, saj veliko ljudi skrbi, kakšni bodo »izpadli« v očeh drugih. Ali jih bodo drugi gledali postrani, se jim posmehovali ali jih celo zavrnili, če bodo rekli kaj neumestnega ali pa njihovem mnenju kaj »neumnega«.

Ja, za to, da bi drugim ugajali in da bi jih drugi sprejemali, se marsikdo ne upa povedati ali vprašati tega, kar ima v mislih. Raje govorijo tisto, kar naj bi bilo za sogovornika bolj sprejemljivo, kot da bi izražali svojo resnico. Kot da bi govorili tisto, kar res čutijo in mislijo. Vse to zato, ker jih je strah, kaj si bodo drugi mislili o njih, za kakšne jih bodo imeli in da jih take, kakršni so, ne bi sprejemali.

Ljudje smo socialna bitja in zato brez družbe drugih ne bi preživeli. Zato so nekateri v imenu ljubezni in sprejemanja s strani drugih pripravljeni storiti marsikaj. Pojavlja pa se vprašanje, do katere mere je to zdravo početi in kako koristno je to za posameznika. Je res vredno, da se pretvarjamo, da smo drugačni, kot smo v resnici, samo zato, da nas bi imeli drugi radi, da nas bi sprejemali ter nam namenjali svoj čas in pozornost. Je res vredno izgubiti svoj pravi jaz zaradi drugih. Po mojem mnenju zagotovo ne.