POVOHAJ ROŽICO

Ljudje v današnjem času preveč hitimo. Preveč razmišljamo. Preveč analiziramo. Preveč živimo v preteklosti ali prihodnosti. In premalo živimo za sedanji trenutek.

Vendar zakaj je tako. Ker smo tako navajeni. Ker smo bolj osredotočeni na svoj razmišljujoči vidik uma kot na svoje srce, svojo intuicijo. Zato ves čas nekaj premišljujemo, nekaj premlevamo namesto da bi čutili. Da bi čutili svoje telo, da bi zaznavali svoje občutke. Pa bi bilo dobro, da bi to večkrat naredili. Dobro bi bilo celo to, da bi večino časa živeli tukaj in sedaj. Da bi bili prisotni v danem trenutku, ne pa da smo z mislimi vedno nekje drugje.

Večkrat bi se morali v vsem tem vrvežu, ki se dogaja okoli nas, ustaviti. Morali bi se ustaviti in opazovati naravo – cvetlice, drevesa, nebo, oblake, sončni zahod. In ne samo opazovati jo. Še bolje bi bilo, da bi jo tudi začutili. Da bi povohali cvetlico, da bi objeli drevo, da bi prisluhnili ptičjemu petju …

Kajti mi smo del narave in narava je del nas. Mi pa se dostikrat počutimo tako odtujeni od nje. Priznam, tudi sama lahko še veliko naredim, da bi se ji bolj približala, da bi bila bolj eno z njo. A ni še prepozno. Še vedno lahko to naredim. Tako kot lahko naredimo to vsi. Vsi se lahko odločimo in zaživimo bolj povezani z naravo in s samim seboj. Namreč bolj kot smo v stiku s samim seboj, bolj smo srečni. Bolj smo radostni. Izpolnjeni. Tega pa si vsi želimo, kajne 😉